Poslanica papeža Benedikta XVI. za 84. misijonsko nedeljo

»Graditev cerkvenega občestva

je ključnega pomena za misijonsko delovanje«

 Dragi bratje in sestre,
s praznovanjem misijonske nedelje nudi mesec oktober škofijskim in župnijskim skupnostim, ustanovam posvečenega življenja, cerkvenim gibanjem in vsemu božjemu ljudstvu priložnost, da obnovijo svoja prizadevanja za oznanjevanje evangelija in dajo pastoralnim dejavnostim širša misijonska obzorja. Misijonska nedelja nas leto za letom vabi k poglobljenemu doživljanju bogoslužnih in katehetskih, karitativnih in kulturnih poti, po katerih nas Jezus Kristus vabi k mizi svoje besede in evharistije, da bi okušali dar njegove navzočnosti, se vzgajali v njegovi šoli in živeli vedno tesneje združeni z njim, svojim učiteljem in Gospodom. On sam nam pravi: »Kdor me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21). Šele po srečanju z Božjo ljubeznijo, ki preoblikuje življenje, lahko živimo v občestvu z Bogom, pa tudi z ljudmi, ko pred sestrami in brati prepričljivo in utemeljeno pričujemo za upanje, ki je v nas (prim. 1 Pt 3,15). Zrela vera, ki v polnosti po sinovsko zaupa v Boga in se krepi v molitvi ter v premišljevanju Božje besede in verskih resnic, je prvi pogoj za pospeševanje novega humanizma, utemeljenega na Jezusovem evangeliju.

Poleg tega se v oktobru po poletnih počitnicah v številnih državah znova pričnejo cerkvene dejavnosti. V tem času nas Cerkev še posebej vabi, naj se pri Mariji, ko molimo rožni venec, učimo premišljevati Očetov načrt ljubezni za človeštvo, da ga bomo ljubili tako, kakor on ljubi nas. Ali ni tudi to smisel misijonskega poslanstva?

Oče nas namreč kliče, naj postanemo sinovi in hčere, ljubljeni v njegovem preljubem Sinu, in naj imamo drug drugega za brata, sestro v Kristusu. Kajti Kristus se daruje za odrešenje človeštva, ki je razdeljeno zaradi sporov in greha, in razodeva resnično obličje Boga, ki je »svet tako vzljubil, da je dal svojega edinega Sina, da bi se nihče ne pogubil, ampak bi vsak imel večno življenje« (Jn 3,16).

Pokažite nam Jezusa!

S prošnjo »Radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21) se je nekaj Grkov obrnilo na apostola Filipa, ko so za veliko noč priromali v Jeruzalem. Ta prošnja odmeva v mesecu oktobru tudi v naših srcih. Po eni strani nas namreč opominja, da je zavzeto oznanjevanje evangelija naloga vse Cerkve, ki je »po svoji naravi misijonarska« (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 2). Po drugi strani pa nas vabi, naj postajamo prvovrstni ustvarjalci novega načina življenja, in sicer takšnega, ki nastaja v pristnih odnosih v skupnostih, utemeljenih na evangeliju. V narodnostno pisani človeški družbi, kjer je vedno več skrb zbujajočih vrst osamljenosti in brezbrižnosti, morajo kristjani storiti dvoje. Usposobiti se morajo predstavljati razloge za upanje in postajati bratje in sestre vsem, kar bodo storili s tem, da gojijo tiste visoke ideale, ki spreminjajo zgodovino. Morajo pa delati – in to brez lažnih utvar ali nekoristnih strahov – tudi na tem, da postane naš planet dom za vsa ljudstva.

Ljudje se danes tako kakor grški romarji pred dva tisoč leti obračajo na vernike, morda ne vedno zavestno, naj jim ne le »pripovedujejo« o Jezusu, marveč naj jim ga tudi »pokažejo«. Zato naj si verniki vztrajno prizadevajo, da bo Odrešenikovo obličje sijalo v zadnjem kotičku zemlje pred rodovi novega tisočletja, še zlasti pred mladimi vseh celin, h katerim je oznanjevanje evangelija najprej in v prvi vrsti namenjeno. Vsi morajo začutiti, da kristjani prinašajo Kristusovo besedo, ker je on resnica in so v njem našli smisel in resnico za svoje življenje.

Eno solidarno občestvo iz mnogih krajevnih Cerkva

Naše razmišljanje je utemeljeno v misijonski dolžnosti, ki je naložena vsem krščenim in vsej Cerkvi in je ni mogoče prepričljivo uresničevati brez globokega osebnega, občestvenega in pastoralnega spreobrnjenja. Zavest o poklicanosti k oznanjevanju evangelija ne spodbuja le slehernega vernika, marveč vse škofijske in župnijske skupnosti k celoviti prenovi in vse večji odprtosti za misijonsko sodelovanje med Cerkvami, k pospeševanju oznanjevanja evangelija v srcu slehernega človeka, ljudstva, kulture, rase in naroda po vsem svetu. To zavest utrjuje delo duhovnikov Fidei donum, posvečenih oseb, katehistov in laiških misijonarjev, ko nenehno neutrudno spodbujajo cerkveno občestvo tako, da je mogoče celo »medkulturnost« vključiti v model edinosti, v katerem je evangelij kvas svobode in napredka, vir bratskih in sestrskih odnosov, ponižnosti in miru (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 8). Cerkev je namreč »v Kristusu zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu« (Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 1).

Cerkveno občestvo se poraja v srečanju z Božjim Sinom, Jezusom Kristusom, ki prihaja med ljudi po oznanjevanju Cerkve in ustvarja občestvo s seboj in potemtakem tudi z Očetom in Svetim Duhom (prim. 1 Jn 1,3). Kristus vzpostavlja nov odnos med človekom in Bogom. »Razodeva nam, da 'je Bog ljubezen' (1 Jn 4,8) in nas hkrati uči, da je temeljni zakon človeške popolnosti in zato tudi preobrazbe sveta nova zapoved ljubezni. Zato tistim, ki verujejo v Božjo ljubezen, Kristus prinaša gotovost, da je pot ljubezni odprta vsem ljudem, prizadevanja za uresničitev vesoljnega bratstva pa niso zaman« (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 38).

Cerkev postaja »občestvo« z evharistijo. Kristus, ki je v njej navzoč v kruhu in vinu, gradi Cerkev s svojo daritvijo iz ljubezni in jo gradi kot svoje telo, nas pa združuje s troedinim Bogom in med seboj (prim. 1 Kor 10,16 sl.). V apostolski spodbudi Zakrament ljubezni sem zapisal: »Ljubezni, ki jo obhajamo v zakramentu, ne moremo obdržati zase. Ljubezen po svoji naravi zahteva, da jo posredujemo drugim. To, kar svet potrebuje, je Božja ljubezen, srečanje s Kristusom in vera vanj« (št. 84). Zato je evharistija tako vir in vrhunec življenja Cerkve kot tudi njenega poslanstva: »Pristno evharistična Cerkev je misijonska Cerkev« (št. 84), sposobna voditi vse ljudi v občestvo z Bogom in prepričljivo oznanjati: »Kar smo videli in slišali, to oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami« (1 Jn 1,3).

Naj na to misijonsko nedeljo, dragi prijatelji, ko se pogled srca razširi na prostrana misijonska področja, vsi začutimo, da je sleherni od nas dejaven udeleženec, protagonist, pri delu Cerkve za oznanjevanje evangelija. Misijonski polet je bil za naše Cerkve vedno znamenje življenjske moči (Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo, 2.). Ta se kaže v sodelovanju med Cerkvami in edinstvenem izkazovanju edinosti, bratstva/sestrstva in solidarnosti med njimi, kar vse dela glasnike ljubezni, ki rešuje, prepričljive!

Z dejanji ljubezni podpirati mlade Cerkve

Zato znova vabim slehernega, da bi z molitvijo in konkretno bratsko/sestrsko pomočjo, kljub gmotni stiski, podprl mlade Cerkve. S tem dejanjem ljubezni in darovanja boste podprli vzgojo duhovnikov, bogoslovcev in katehistov v najbolj odročnih misijonskih predelih in vlili poguma mladim cerkvenim občestvom. Za razdelitev finančnih sredstev bodo poskrbele Papeške misijonske družbe, ki se jim za njihovo dragoceno delo lepo zahvalim.

Na koncu te poslanice za misijonsko nedeljo bi rad s posebno naklonjenostjo izrazil svoje priznanje misijonarjem in misijonarkam, ki na najbolj oddaljenih in težavnih krajih pričujejo za prihod Božjega kraljestva, pogosto tudi za ceno lastnega življenja. Njim, ki so predhodnica evangeljskega oznanjevanja, naj gre prijateljstvo, bližina in podpora slehernega vernika. Naj jih Bog, ki »ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7), napolni z duhovnim žarom in globokim veseljem.

Enako kakor Marijin »da« bo tudi vsak velikodušen odgovor cerkvenega občestva na Božje povabilo, naj ljubimo svoje brate in sestre, vzbudil novo apostolsko in cerkveno materinstvo (prim. Gal 4,4.19.26). Zaradi tega bomo strmeli nad skrivnostjo Božje ljubezni, ki »je ob polnosti časov poslala svojega Sina, rojenega od žene« (Gal 4,4), da bi novim apostolom vlila vero in drznost. »Da« Bogu bo slehernega vernika usposobil za »veselje v upanju« (Rim 12,12) pri uresničevanju Božjega načrta. Bog namreč želi, da bi »ves človeški rod postal Božje ljudstvo, da bi se združil v edinem Kristusovem telesu, da bi bilo vgrajeno v edini tempelj Svetega Duha« (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 7).

V Vatikanu, 6. februar 2010                                                             papež Benedikt XVI.

 

 

 

Besedilo je iz italijanskega jezika prevedel Peter Jerebič, na osnovi angleške in francoske predloge pa ga je smiselno dopolnil ter podnaslove dodal dr. Drago K. Ocvirk CM.

 

Misijonska nedelja

Na začetku življenja imaš prazen kovček v svoji roki. Leta minevajo in tvoje prtljage je vedno več. Mnogo je stvari, ki jih na svoji dolgi poti sprejmeš od drugih, ker misliš, da so pomembne. Druge si sčasoma nabereš sam. Pride pa do trenutka, ko na tej svoji poti dojameš, da je neznosno nositi toliko stvari. Neznosna je ta teža. Takrat lahko izbereš: Se boš usedel na rob poti in čakal, da pride kdo mimo in ti pomaga nositi prtljago? Težka bo, zato ker vsi tisti, ki bodo šli mimo, nosijo že svojo kovčke.

Lahko pa zmanjšaš težo tako, da izločiš tisto, česar ne potrebuješ. Kaj pa lahko vržeš proč? Najprej izvleci vse ven, da sploh vidiš, kaj imaš v svojem kovčku. Prijateljstvo, Ljubezen, Dobrohotnost, Nežnost, Velikodušnost, Veselje, Mir, Upanje, Dobro. To bi pravzaprav zadostovalo, ampak zanimivo ... Te stvari niso nič težke. Potem je kaj drugega, kar je težko ... Potrudi se, da jih potegneš ven ... No poglej, tu je jeza: ta pa je težka! Nadaljuj in vleci ven: nerazumevanje, strah, pesimizem, obupanost, lenoba, ki te kar vleče v kovček.

Zdaj pa z vso močjo, ki jo imaš, potegni ven, kar je bilo skrito pod prtljago: to je nasmeh, ki je bil na dnu tvojega kovčka. Potegni ven še en nasmeh, pa še enega in glej, potegnil si zadovoljstvo, srečo ...

Daj roko v kovček in vzemi ven žalost ... Sedaj pa daj med svojo prtljago potrpežljivost, ker je potrebna. Prostora bo še precej za moč, upanje, pogum, odgovornost, prijaznost, dobrohotnost, darežljivost in požrtvovalnost.

Potegni ven vse svoje skrbi in jih pusti ob strani. Boš potem razmišljal, kaj z njimi.

Tvoja prtljaga je sedaj pripravljena. Lahkotno boš nadaljeval pot. Ne pozabi narediti tega večkrat v življenju, ker je tvoja pot zelo dolga. Pa srečno pot!

Na tej poti sta prišla v tempelj tudi farizej in cestninar. Prvi ponosno nosi svojo prtljago. Kako bogata je. Tu so klasični biseri: molitev, post in miloščina. In tega ni malo. Čeprav stoji pokončno pred Bogom, ga k tlom vleče njegov napuh, njegova samohvala.

V ozadju pa je sključen cestninar. Prazne roke ima, pa še te zamazane. Toda njega dviga ponižnost, odprtost Bogu in pripravljenost poslušati Boga. Ta je šel opravičen na svoj dom. Bog mu je vzel prtljago greha in sedaj se je v njem zasvetilo sonce dobrote. Farizej pa je ostal zvezan s samohvalo.

Zanimivo, da je Jezus učencem, ko jih je poslal na misijonska potovanja naročil: »Nič ne jemljite s seboj: ne torbe ne obuvala ne denarja.«

Kako svobodni so očetje in matere, ki jim je glavno bogastvo, ki ga podarjajo otrokom: spoštovanje, veselje, pogum, dobrota, ljubezen. Tudi služba in denar so jim potrebni, toda tudi v skrbi za vsakdanji kruh jih drži pokonci veselo darovanje in ljubezen do življenja. Skromna prtljaga, ki ne otežuje poti k zadovoljstvu, veselju, osebni in družinski sreči.

Danes smo zazrti v misijonske dežele. Tam ljudje, otroci in odrasli, nimajo skoraj nobene prtljage materialnih stvari – imajo pa veselje do življenja. Žal pa jim tega greni bolezen, lakota, revščina, nepismenost, zaostalost, mnogokrat tudi vojna, preganjanje, begunstvo. Evropa in Amerika, ki jim namenjata drobtinice s svoje bogato obložene mize, stojita kot farizej pred Bogom in se hvalita s svojimi dobrodelnimi akcijami, ki največkrat ne dosežejo najbolj potrebnih.

Misijonarji, ki so odložili vso svojo prtljago osebnega standarda, so odšli v te dežele. S seboj imajo samo sočustvovanje, usmiljenje, dobroto, pogum in neizmerni ogenj ljubezni. S temi ponižanimi in razžaljenimi stojijo pred Gospodom, z njimi ustvarjajo nov dan. Po preprostem evangeliju njihova beseda, posejana s srcem in zalita z molitvijo in požrtvovalnostjo, rodi sadove človeka vrednega življenja.

Naj spregovorijo kar oni:


S. MILENA ZADRAVEC, Izrael – 8.1.2010

Veselim se vsakega presenečenja od Očeta, ki nas nosi v svojih rokah ... nežno in očetovsko ...

PEDRO OPEKA, Madagaskar – 19.8.2010

Včasih je res zelo težko pri tem našem delu. Hvala Bogu, da imamo vero in da nam Jezus daje zgled, da v težavah ne omagamo in da gremo naprej! Danes je rekla neka stara ženica, ki dela v kamnolomu: »Če ne bi vi misijonarji bili tukaj, bi mi že vsi pomrli!«

S. MIRIAM PRAPROTNIK, Albanija – 17.6.2010

Rada bi se Vam zahvalila za spodbudo v naš vsakdanjik dialoga z Bogom, med seboj in vsemi, ki jih čez dan srečujemo. Za dialog je nujno potrebna odločitev živeti po tej Jezusovi zapovedi. To pa ni mogoče brez globoke vere v Jezusa Kristusa, do osebnega ljubečega odnosa z Njim, brez katerega ne moremo ničesar storiti – z Njim pa vse.

S. ANDREJA ŠUBELJ, Čile – 7.12.2009

Vsakemu želim božji blagoslov, mir in zdravje. Prosim milosti, da bi vsak dan bolje služili Bogu in našim bratom. Rast Božjega kraljestva je odvisna od mnogih in od stopnje ljubezni. Bog vam povrni za sodelovanje, za vso vašo potrpežljivost in pomoč. Priporočam vam v molitev mlade, ki so pri nas v vzgoji. Naj Marija, ki je spremljala duhovno in fizično rast Jezusa, bdi nad njimi, da bodo zvesti.

 In kako se misijonarji zavedajo, da so brez naše molitve nemočni in kako so hvaležni za to, da molimo zanje.

KOCIPER S. AGATA, Brazilija – 27.7.2010

Prijateljstvo nas razveseli in nam da voljo do življenja. Čutim vas tako blizu, kot si sami ne predstavljate, še posebej, ko se slovenska noga postavi na Amazonska tla. Tudi vi ste tukaj, prisoten je vaš duh dobrote in boste to še ostali. Bog vam tisočero poplačaj vašo molitev.

P. JANEZ MUJDRICA, Zambija – 15.8.2010

Tukaj nisem na dopustu: dela je ogromno! Ta stalna napetost med čudovitimi ideali in njihovim uresničenjem!

Vsako jutro se vas spomnim pri maši in prosim, da vam dobri Bog da novih moči in upanja, veselja, poleta in uspeha. V vaši molitvi najdem novo moč.

S. DOLORES LISJAK, Egipt – 07.07.2010

Molim dosti za vas, Bog naj vam da, kar potrebujete. Tudi vas prosim za molitev. Dne 3. avgusta bom dopolnila 84 let. Hvala še enkrat za vaše molitve.

S. MARIJA PAVLIŠIČ, Madagaskar – 10.7.2010

Če pa greste na Brezje ali na Kurešček, pa vas prosim, da se me spomnite pri sv. maši in pri Mariji. Hvala vam vnaprej. Prosim vas za blagoslov – in jaz prosim Brezmadežno, naj vas blagoslovi s svojim Sinom.

 Misijonarji so vam tudi neskončno hvaležni za vašo gmotno pomoč in imajo zaupanje v vas.

S. ANA SLIVKA, Brazilija – 18.6.2010

Hvala vsem dobrotnikom za nakazana sredstva. Ravno danes smo z vašimi darovi kupile šivalni stroj. Naš cilj je revna dekleta in žene spodbujati, da namesto svojih teles prodajajo ročna dela ter se preživljajo z delom svojih rok.

S. DORICA SEVER, Kanada – 3.6.2010

Veliko hvaležnost čutim do vas, ki znate prisluhniti potrebam misijonarjev in nas celo spodbujate, da bi prosili in trkali na vrata src dobrih ljudi. Vsako prvo sredo v mesecu naš škof in vsi duhovniki mašujejo po namenih naših dobrotnikov.

S. MARIJA PAVLIŠIČ, Madagaskar – 12.7.2010

Hvala za vse kar storite za nas v misijonih. Veste, da je povodenj uničila ves pridelek, veliko skromnih hišic je bilo uničenih, potem je sledila še bolezen. Izredno veliko bolnikov in revščine je povsod. Prosim za denar za riž. Do prihodnjega pridelka bomo še zdržali, potem pa – Bog se nas usmili! Hvala za razumevanje in v naprej Bog povrni. Ubogi bodo molili za Vas in za Vaše delo. V molitvi bodimo združeni.

Namesto prošnje za vašo današnjo in nadaljnjo naklonjenost misijonom, pa še tele besede:

FRANC ZAJTL, Egipt – 10.2.2010

Bog povrni vsem dobrotnikom, ki se odpovedo marsičem, da pomagajo tistim, ki so potrebni njihove dobrote in pomoči. Božja Previdnost ve, za koga mi delamo in nam tako priskoči v pomoč. Tokrat je uporabila Vas kot posrednika.

S. TADEJA MOZETIČ, Paragvaj – 7.4.2010

Naj vam Gospod nakloni obilje svojih milosti, miru in veselja, poguma in vztrajnosti na vseh poteh življenja. Hvala vam za vse! Mnogo mislim in molim za vas in vse dobrotnike v Sloveniji.

S. LJUDMILA ANŽIČ, Kambodža – 2.3.2010

Kako srečni so naši otroci, ki imajo botre. Kako srečni smo mi misijonarji, ki imamo vas v Sloveniji, ki tudi vedno mislite na nas in za nas molite.

P. HUGO DELČNJAK, Francoska Gvajana – 2.3.2010

Dragi moji, toliko, da veste, da Boga hvalim, za vaša dobra dela.

 Z molitvijo kličimo blagoslov z neba,

z darovi podpirajmo misijonarje svetá.

Naša prtljaga bo lahkotna za nas, osrečujoča za druge in nesli jo bomo lahko celo s seboj v nebesa.
Amen.

Nagovor ob Krištofovi nedelji

Dragi bratje in sestre! Vsi se strinjamo, da je največkrat in z največjim spoštovanjem izrečena beseda »mama«. Otrok jo kot prvo  skuša oblikovati – in ko jo izreče, koliko veselja prinese družini. Zdi pa se, da bo kmalu najpogosteje izgovorjena beseda »kriza«. časopisi imajo take naslove in vsebine, radio in televizija ne moreta mimo tega. V bistvu je v krizi mati, ki se boji za svoje otroke, ker so postali samovoljni, in v krizi je mati Zemlja, ker ječi zaradi nespoštljivega ravnanja zemeljskih otrok. V ozadju obojega namreč ni več sončno in srečno življenje, ampak denar. Na eni strani bi ga radi čim več pridobili iztrgali iz matere Zemlje in od ljudi, na drugi strani bi
ga radi čim več potrošili. S svojo tehniko in znanostjo smo si zgradili babilonske stolpe – zdaj nas je pa strah, da se nam bodo porušili. Strah nas je za ta presežek pravic, ugodnosti in razkošja. Še zdaleč pa ni ogroženo naše normalno življenje.
V tem strahu za svoj lastni standard se zgodi, da več ne vidimo čez plot svojega bivanja. Kaj hitro pozabimo, da pa se tam na južni polobli ljudem ne more podreti noben babilonski stolp – ker ga niso gradili. Pa vendar je tudi njih oplazila kriza. To pa zato, ker se je Zahod in Sever zbal za svoj višek, ker so se zatresla njegova nebesa in je začel krčiti drobtinice kruha, ki jih je podarjal na Jug.
Ko smo tako v strahu za svojo sedanjost in prihodnost, bomo morda bolj z veseljem in resno molili Očenaš. Spet bo postal aktualen, ker pri nebeškem Očetu ni krize. On ima obilje milosti, ki pa jo lahko nalije samo v odprta srca. Zgrešene korake lahko preusmeri samo tistim, ki gredo za njegovim Sinom. V temo lahko prižge luč samo tistim, ki se vesele novega dne. Na noge lahko postavi vse, ki hočejo hoditi. Življenje lahko vrne prav vsem, ki hočejo spet ustvarjati življenje. Ljubezen lahko podari vsem, ki imajo odprte oči, ušesa, roke in srce.
Zato je tudi danes še kako aktualna molitev Očenaša z vsemi prošnjami in so utemeljene Jezusove besede: »Vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« Naš vsakdanji kruh je gotovo ljubezen. Z njo je Bog ustvaril svet, z njo oblikoval človeka. Z ljubeznijo je vodil ljudstvo stare zaveze, z ljubeznijo je Kristus odrešil vse človeštvo. V ljubezni je družina srečna, ljubezen daje rast in vodi k sreči, ljubezen se daruje, povezuje in zmaguje.
Hvala Bogu, veliko tega vsakdanjega kruha imate! Zato ga znate deliti. Ko vsi zdihujejo zaradi krize, je slovensko srce še vedno dobro in plemenito. Še vedno vidite brata in sestro, ki sta v večji stiski, kot ste sami. Kako neizmerno hvaležni so vam naši misijonarji, da jih ne hranite z besedo »kriza«, ampak ste jim ostali »mati«.
Zato vas danes na Krištofovo nedeljo s toliko večjim zaupanjem priporočamo priprošnji in varstvu svetega Krištofa, da bi vaša pota bila srečna, da bi z veseljem in hvaležnostjo dosegali cilje in se dobre volje vračali v objem svojih družin.
Ko ste prosili za pravi kruh našega nebeškega Očeta, ste ga v hvaležnosti za srečno prevožene kilometre radi delili tudi z našimi misijonarji. Z vašimi darovi ste omogočili nakup misijonskih vozil. In ravno ta so tudi tistim najrevnejšim, ki nimajo nobenih presežkov, omogočili preživetje, zdravje, šolanje, izgradnjo ambulante, pot v lepšo prihodnost. Avtomobili MIVA, katerih nakup ste omogočili (lani kar 13), namreč ne prevažajo samo misijonarja, ampak tudi otroke, bolnike, hrano, gradbeni material.

Naj spregovori zahvala misijonarjev:
Res, velik Bog plačaj vsem dobrotnikom v domovini. Avto je velika pridobitev in pomoč pri našem delu z invalidnimi otroki. Naše molitve in hvaležnost za vas so zveste vsak dan … Še enkrat Bog plačaj in naj se še naprej kolesa varno vrtijo v korist tolikim, ki jim omogočate pomoč.  Hvaležna s. Anka Burger iz Ruande

Hvala MIVI za vso skrb in pomoč. Brez vas bi bili suha zemlja brez vode! Hvala. Tone Kerin,  Madagaskar

Molim, da bo Bog bogato blagoslavljal v Sloveniji vse tiste, ki so s svojo darežljivostjo omogočili ta dar. Adrian Smith, nadškof na Salomonih

Pa še prošnja:
Vozim se z Isuzujem, ki je star šest let in pol. Naredil je 250.000. Vozilo ni več zanesljivo. Če ostanem na poti, ne vem, kaj se lahko zgodi. Vozim robo, hrano, zdravila, bolnike. Sicer zaupam v Gospoda in v sv. Krištofa in pa angela varuha. Če bi mi MIVA lahko pomagala, bi zagotovila nemoteno delo. Brez vozila ostanem nemočen. P. Stanko Rozman, Malavi

Naša skupnost dela v zelo težkih razmerah. Avto, ki ga imamo, je že zelo star, zato imamo veliko stroškov s popravili. Že nekajkrat se je zgodilo, da je pustil naše hrabre misijonarke na poti. Avto potrebujemo za prevoz otrok, za obiske družin, posebno bolnih ljudi. Voziti jih moramo tudi v bolnišnico. Pomagamo ljudem, ki so jih prizadele naravne katastrofe, oskrbujemo jih s hrano … V upanju, da bomo tudi me deležne Slovenske dobrote vam želimo blagoslova. S. Marjeta Žlahtič, Filipini

Z veseljem darujmo – življenja rešujmo. Hvala vam za razumevanje in vašo dobroto.

Naši misionarji

Kje so naši misionarji ?

ALBANIJA
Borštnik Rudi
Cekuta Slavka
Praprotnik Mirjam

ANGOLA
Mikec Zvonka

BOCVANA
Škerlj Zora
Žnidaršič Fani

BRAZILIJA
Kociper Agata
Saksida Ernest
Slivka Ana

BURUNDI
Gerkman Vida
Mlinarič Jože

ČAD
Karničnik Mojca

ČILE
Rus Ljudmila
Šubelj Marija Andreja
Telič Ema

EGIPT
Arhar Martina
Bajc Kristina
Koncilja Gabrijela
Lisjak Dolores
Zajtl Franc

FRANCOSKA GVAJANA
Delčnjak Hugo
Kadunc Milan

GRČIJA
Anita Poljak

IZRAEL
Zadravec Milena

JAPONSKA
Kos Vladimir

KAMBODŽA
Anžič Ljudmila

KANADA
Sever Dorica

KIRGISTAN
Mihelčič Janez

MADAGASKAR
Adamič Jože
Grošelj Izidor
Kerin Tone
Krmelj Janez
Mrhar Marjeta
Oblak Tomaž
Opeka Peter
Pavlič Terezija
Pavlišič Marija
Štolcar Klemen

MALAVI
Podgrajšek Lojze
Rozman Stanko

MEHIKA
Čuk Barbara

PARAGVAJ
Flajšman Frančiška
Mozetič Tadeja

POLJSKA
Kunič Andreja

PERU
Godnič Andreja

RUSIJA
Ovtar Anton
Sever Janez
Vlašič Anica

RUANDA
Burger Anka
Hiti Vesna
Kavčič Bogdana
Poljanšek Vilko

SENEGAL
Švigelj Polona

SLONOKOŠČENA OBALA
Bajec Ivan
Bajec Pavel
Kosmač Janko
Starman Anica

TURČIJA
Forte Luciana
Kmetec Martin
Nose Veronika

UKRAJINA
Mavrič Tomaž
Meško Marta
Sterle Jožica

VIETNAM
Miha Majetič

ZAMBIJA
Drevenšek Miha
Grošelj Jože
Mlakar Janez
Mujdrica Janez
Rovtar Jože
Rudež Radko
Tomažin Lovro

Podkategorije