RADI BI NAROČILI MAŠO, VENDAR... ?

Spoštovani, v tej zgibanki vam želimo na kratko predstaviti pomen maše, mašnih namenov, mašnega daru in še nekaterih s tem povezanih vprašanj. V upanju, da vam bo zgibanka v pomoč, vas vabimo k branju.

Sveta maša ­ evharistija je srce in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milosti odrešenja na vso Cerkev. (prim. KKC ­ Katekizem katoliške Cerkve 1407) Evharistija je spomin (memoriale) na Kristusovo veliko noč (pasho): to se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje napravi navzočega. (KKC 1409) Kot daritev se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. (KKC 1414)

Mašni namen je namen, po katerem duhovnik daru­je mašo na prošnjo darovalca. Mašni nameni so lahko različni. Čeprav najpogosteje darujemo maše za rajne sorodnike, pa je zelo primerno in priporočljivo, da za mašne namene določimo tudi potrebe živih, potrebe Cerkve, sveta, kot tudi osebne namene. Mašni name­ni so lahko tudi v zahvalo, v čast, ali v obliki prošnje, (na primer v čast ali zahvalo božjim in svetim osebam, Materi Božji, za zdravje, srečen porod, za dobro vre­me, dobro letino, nove duhovne poklice, v zahvalo za 25, 50 let skupnega življenja, itd…).

Mašni dar je denarni prispevek, ki ga darovalec daru­je, ko naroči mašni namen. Z darom darovalec izraža podporo poslanstvu Cerkve, hkrati pa skrbi za vzdrže­vanje duhovnikov in njihovega dela (prim. kan. 946). V Sloveniji se duhovniki preživljajo od mašnih darov, in od darov, ki jih prej­mejo ob delitvi zakramentov (poroka, krst, birma), zakramentalov (cerkveni po­greb), ter darov dobrotnikov (npr. ob blagos­lovu doma, ob rojstnem dnevu, enkrat letno v cerkvi, bera, odvisno od krajevne navade), itd.. Višino mašnega daru določijo krajevni škofje na ozemlju države. V Sloveniji je določena višina daru 17 €. Za pogrebno ali poročno  mašo pa je določen dar 19 €. Duhovnik ne sme zahtevati več, kot je dolo­čeno; ima pa pravico prostovoljno sprejeti višji ali tudi nižji mašni dar (prim. kan. 952 §1). Duhovnikom se zelo priporoča, da mašujejo po name­nu vernikov, zlasti revnih, tudi če za namen niso pre­jeli nobenega daru (prim. kan. 945 §2).

Mašni namen lahko naročite pri vsakemu duhovniku. Duhovnika, ki je sprejel mašni namen, veže dolžnost, da opravi mašo sam, ali pa jo opravi drugi duhovnik. Običajno naročamo maše v času uradnih ur v župnijski pisarni, v zakristiji pred mašo ali po njej, ob duhovnikovih obiskih doma, kot tudi ob obisku romarskih svetišč. Dobro je, da se dogovorite tudi glede datuma opravila maše, če je to seveda mogoče. Tako boste  k udeležbi maše lahko povabili tudi svoje sorodnike. Marsikje poznajo lep običaj, da se naročen mašni namen opravi tudi izven domače župnije. Te mašne namene duhovniki posredujejo škofu ali duhovnikom, ki nimajo dovolj mašnih namenov, npr. duhovnikom, ki opravljajo kakšno škofijsko službo, so upokojeni, v domovih za ostarele, v misijonih ali samostanih. Tako vaš mašni namen ni le izraz skrbi za domačega duhovnika, ampak tudi za vse duhovnike.

Sv. Gregor Veliki pripoveduje, da je v samostanu pri sv. Andreju na hribu Celiju v Rimu umrl menih Just, ki je utajil tri zlate kovance. Po njegovi smrti je papež Gregor določil, naj se zanj opravi trideset dni vsak dan po ena maša. Med opravljanjem tridesete maše, se je rajni prikazal svojemu bratu Kopiozu in mu naznanil, da je rešen vic (sv. Gregor Veliki, Dialogi 1. 4, pogl. 55). Ta dogodek je bil povod, da so v Zahodni Cerkvi začeli obhajati tako imenovane »gregorijanske maše« s posebno prošnjo, da bi bila duša pokojnika rešena vic. Gregorijanske maše se darujejo trideset zaporednih dni, vsak dan po ena maša za točno določenega pokojnika. Ni nujno, da vse maše opravi en sam duhovnik. Prav tako se zaporedje maš ne prekine zaradi nepredvidenega ali nujnega razloga (npr. prometna nesreča duhovnika, ki mašuje, pogrebna maša, ki se je ne da odpovedati).

Sama nepretrganost v zaporednem maševanju tridesetih maš ne deluje magično. Pomembna je molitev, osebna odpoved, žrtev, post ali dobra dela, zlasti pa namen, da bi rajni po Kristusovi daritvi in našem zavzetem sodelovanju dosegel večno življenje. Če le moremo se udeležimo tudi mašne daritve. Dar za gregorijanske maše je 570 €, saj vključuje 30 dnevno zaporedno maševanje.

To je maša, ki jo duhovnik opravi v okviru pogrebnega obreda pokojnika, ali pa vsaj v osmini pogreba. V Sloveniji obstaja navada, da za pokojnika poleg pogrebne maše, darujemo tudi mašo v osmini (to je v obdobju osmih dneh od smrti ali pogreba), 30 dan (ali mesec dni po pogrebu) in obletno (na prvo ali katero koli drugo obletnico pogreba pokojnega). Lepa in spodbude vredna je odločitev sorodnikov in prijateljev pokojnika, da namesto cvetja ali sveč ob pogrebu naročijo mašo za pokojnika, ali darujejo svoj dar v dober namen (za župnijo, misijone, Karitas…) ter se tudi sami vključijo v molitev za rajnega.

Med tednom lahko duhovnik praviloma daruje le eno mašo na dan. Če pastoralne potrebe narekujejo (upravičeni razlog je npr. poročna ali pogrebna maša) in z dovoljenjem škofa, pa lahko med tednom redno daruje tudi drugo mašo. Duhovnikom, ki upravljajo več župnij, je ob nedeljah in zapovedanih praznikih dovoljeno, da opravijo tudi dve ali tri maše. Dar za drugo (lat. binacijo) ali tretjo mašo (lat. trinacijo) mora duhovnik oddati na škofijo za namene, ki jih določi škof.

Duhovnik sme v mašno daritev vključiti le en mašni namen, za katerega je prejel mašni dar. Darovalec pa lahko v isti namen vključi več pokojnih (razen pri gregorijanskih mašah) ali več prošenj. V tem primeru lahko duhovnik pri maši (v uvodu ali v prošnjah vernikov) omeni imena pokojnih ali vsebino darovalčevega namena. Lahko pa duhovnik pri maši omeni tudi mašni namen, ki se je daroval v župniji in je bil oddan naprej drugemu duhovniku v maševanje. Ni pa dovoljeno duhovniku združevati mašnih namenov raz ličnih darovalcev (prim. kan. 948).

Duhovniki lahko somašujejo, kar se celo priporoča. V tem primeru lahko vsak duhovnik daruje mašo po namenu darovalca, katerega naročilo je prejel. Du­hovnik, ki isti dan drugo mašo somašuje, ne sme zanjo sprejeti daru iz nobenega naslova (kan. 951 §2)

Obred maše ne določa, da bi se darovani namen med mašo posebej omenjal, razen v primeru pogrebne maše. Navada je, da se mašni nameni objavijo v ozna­nilih (na oglasnih deskah v cerkvi, v tiskanih oznanilih, itd). Mašni namen se lahko omeni tudi v uvodu v mašo ali pri prošnjah za vse potrebe, pri čemer se upošte­va krajevno navado. Vsekakor maša, ki se daruje, ni »kupljena« z mašnim darom, ali v »izključni lasti na­ročnika«. Pri vsaki maši lahko vsak vernik v Kristusovo daritev vključi svoje in skupne namene.

Odvisno od posamezne župnije. Pred leti je bilo maš­nih namenov v Sloveniji dovolj. Vedno bolj pogosto pa se dogaja, da nekateri duhovniki mašujejo po več dni v mesecu brez mašnih darov. Posledično to pomeni, da živijo z zelo skromnimi dohodki.

Ob koncu zgibanke vas vabimo, da bi v ljubezni do maše ter z vero v njene nadnaravne duhovne milosti in v skrbi za svoje duhovnike, zavestno darovali za različne mašne namene. Zavestno darovanje je v tem, da se kot kristjani (osebno ali v okviru družine) vsako leto znova odločite, koliko in za katere mašne namene boste darovali. Primerno bi bilo, da bi vsaka krščanska družina v koledarskem letu darovala vsaj za tri mašne namene. Enega za pokojne sorodnike po očetovi in materini strani, ter en mašni namen za potrebe družine.

Zgibanko je izdala Škofija Koper, 2014.
Oblikovanje Benjamin Pezdir, Ognjišče d.o.o., tisk Eurograf.

Priprava na sv. spoved

 

Vsak človek dela slaba dejanja, govori besede, ki niso resnične ali ponižujejo ter neguje misli, ki so lažne. Vsako slabo dejanje, vsaka slaba beseda in misel človeka osami, oddalji od resnice, od pristnih odnosov in od Boga. Bivati v osami in v laži pa ni prijetno. Sicer je res, da bi radi prekrili resnico, prevpili vest, pa vendar globoko v sebi natančno vemo, kaj je prav in kaj narobe. Ta resnica bi rada prišla na dan, resnica kriči. Duša mora izpovedati svoje grehe in slaba dejanja. Z izpovedjo se očiščuje in povezuje. Po izpovedi se duša okrepča in spregleda. Če se pa ne izpove, duša ostane temačna, zakrknjena, zavrta, nesvobodna. Vanjo ne posije žarek svetlobe, ne čuti dotika Boga, do nje ne pride glas vesti, glas Vsemogočnega.

V vsakem človeku je antropološka napetost, ki jo sv. Pavel izrazi kot napetost med mesom in duhom. Psihologi govorijo o idealnem jazu in realnem jazu, o intrapsihični napetosti, kar ni povsem enako Pavlovi misli, pa vendar da slutiti antropološko napetost. Meso pomeni človekovo krhkost, ranljivost, nagnjenost h grehu; Duh pa notranjo anteno za povezavo z Vsemogočnim, sposobnost povezanosti z božjim in svetim, z resničnim in dobrim. Človek je v bistvu dober, ustvarjen, da bi delal dobra dela. Toda, slabe misli, lažne in napačne interpretacije ga oddaljujejo od resničnosti.

Sv. Pavel pravi, da obstaja samo en greh (hamartia): nepovezanost z virom življenja, odlomljena mladika, ki ni več povezana s trto. Ošabnost in napuh človeka najhitreje oddaljita od vira življenja, od Stvarnika. Mladika, ki je povezana s Trto, se neprenehoma hrani s sokom življenja; odlomljena mladika pa se počasi suši, hira, zboli. Tako človek brez stika z Bogom izgublja stik z resničnostjo in ostaja v svojih izkrivljenih predstavah.

Vsak človek ima čudovito sposobnost, da presoja svoja dejanja in jih gleda v luči resnice in dobrote. To je vest, v srce zapisan zakon. Ta spoznanja ostajajo v srcu, tudi če jih laž skuša prevpiti in zadušiti. Resnica čaka dan, mesec, leta, vse življenje. Včasih se razodene šele po smrti. Spoznanje rodi občutek resnične krivde. To je notranji krik: ne morem biti tiho, v laži, izoliran. Velika želja po izpovedi izraža željo po ponovni povezanosti: z drugimi in z resnico. To dušo umirja. Drugače je z lažnimi ali nevrotičnimi občutki krivde, ki jih prevzamemo od drugih. Čustveno zrel človek ima dobro razvit čut za krivdo. Resnice se ne da utišati. Strahopetni človek pred njo beži, pogumni se z njo sooči.

Težko se je izpovedati, ker nas je slabih dejanj sram, ker čutimo, da so nas razvrednotila. Tudi strah nas je, ker dvomimo, če nas bodo drugi še sprejeli in ljubili. Ne vemo, kako naj poravnamo škodo, ki je bila storjena. Ko začutimo, da nas nekdo resnično sprejema, se upamo izpovedati. Povedati vso resnico. Toda, vsaka človeška izkušnja je omejena, nepopolna. Resnično brezpogojno ljubezen duša čuti le pred Bogom. Besede iskrene izpovedi gredo vse do Obličja. Duša, ki se izpoveduje je pogumna, resnična in pristna. Odpira se novemu življenju in novi resničnosti.

Izpoved prinese katarzo. S svojo sramoto in krivdo, nisem več sam. Nekdo ve. Šlo je iz mene. Ni več zaprto vame. Priznal sem resnico. Ta osvobaja. Popolna razbremenitev pa pride, ko začutim, da mi je odpuščeno. Reči: »Odpuščeni so tvoji grehi«, je velika stvar. Gre za življenje in smrt. Duša se ne more zveličati, če ni očiščena. Ne gre le za psihološki občutek razbremenitve; ampak za dejansko očiščenje, osvoboditev krivde. Kristus na križu je na veliki petek odrešil s svojo smrtjo vsakega človeka. Odrešeni pa smo le, če se za to odločimo, če sprejmemo Kristusov dar, njegovo Ljubezen in Usmiljenje.

Tarnanje, pomilovanje sebe, govoričenje, ždenje v potrtosti ni izpoved. Izpoved je sporazumevanje z Bogom, z Resnico. Najgloblje misli in čustva, ki so v duši, človek predaja Bogu. Bog tako dušo razume in sprejema, jo osvobodi, potolaži in umiri, ji odpusti in ji kaže pot.

Človek živi v svetu, ki se pogosto ne drži božjih zapovedi, zato se velikokrat znajde v situacijah, ki niso prave. V izpovedi se duša poveže s pristnim in resničnim. Tako najde sebe in svojo pot. Iz tega spoznanja se zmore upreti grešnemu svetu ter samostojno živeti, ne glede na druge, na njihove racionalizacije in manipulacije. Duša sama razume Božje besede.

Iskreni izpovedi Bog vedno prisluhne. Zato je vredno poklekniti pred križ, mu predati vso težo srca in Gospod vas bo dvignil z upanjem, jasnostjo misli in svobodnim pogumom. Izpoved je najintimnejši in najgloblji pogovor z Gospodom. Zato je zelo potrebna.

Avtor: p. Silvo Šinkovec

(Zakrament sprave je eden od sedmih zakramentov, ki ga je Kristus dal za naše duhovno ozdravljenje in posvečenje. Postavil ga je na veliko noč, ko je rekel apostolom: »Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,23).
Tukaj lahko preberete primer priprave na spoved, ki je v pomoč vsem, ki želijo opraviti dobro spoved. Lahko pa si tudi prenesete kratko brošuro "Priprava na spoved" avtorja Tonija Kmeta)

Postavimo se v Božjo pričujočnost. Zahvalimo Boga za prejete dobrote, prosimo ga, naj nam da spoznati naše napake in grehe in naj nam pomaga, da jih popravimo.

MOLITEV ZA IZPRAŠEVANJE VESTI
O Bog, kličeš me iz teme v svojo čudovito svetlobo, od laži k resnici, iz smrti v življenje. Podari mi svojega Svetega Duha, ki naj odpre moja ušesa in opogumi moje srce, da bom spoznal, kako je z menoj, in se trdno držal tvoje poti ter zares živel kot kristjan. Amen.
(Po rimskem obredniku)

Pogoji za dobro opravljeno spoved
- dobro si izprašati vest
- grehe iskreno priznati spovedniku
- obuditi kesanje svojih grehov
- narediti trden sklep o poboljšanju
- opraviti naloženo pokoro

Pred dobro spovedjo premisli: 
- Ali grem vsaj enkrat na leto k spovedi ali pa menim, da nimam nobenega greha? 
- sem vestno opravil pokoro, ki sem jo dobil pri zadnji spovedi?
- Kdaj sem bil nazadnje pri sveti spovedi?
- Ali sem kakšen večji greh pozabil povedati?
- Sem kak greh namerno zamolčal?
- Sem vestno opravil pokoro, ki mi je bila naložena pri zadnji spovedi?
- Sem po svojih močeh povrnil škodo, ki sem jo povzročil s svojimi grehi?
- Sem se trudil, da ne bi več grešil?
- Sem se varoval tudi grešne priložnosti?
- Kateri greh največkrat ponavljam in zakaj?
- Sem se morda na kak greh že navadil?
- Sem se trudil za rast v duhovnem življenju?
- Na kaj bom moral biti v prihodnje posebej pozoren?
- V čem je moj trdni sklep o poboljšanju?

SPRAŠEVANJE VESTI

1. Veruj v enega Boga
- Mi je Bog prva in najvišja vrednota ali pa so mi druge stvari: denar, imetje, kariera, oblast, ugled, ugodje, televizija, šport... pomembnejše kot Bog?
- Sem zaradi strahu, sramu ali koristoljubja kdaj zatajil vero?
- Sem brezbrižen do duhovne izobrazbe in si mislim: "Če kaj ne delam prav, me bodo že drugi poučili?
- Berem in premišljujem Sveto Pismo, berem verske knjige in časopise?
- Skrbim za versko vzgojo otrok? Tudi s svojim zgledom?
- Si prizadevam za družinsko moütev?
- Zmorem izročiti svoje živijenje Bogu kakor Marija, ki je rekla: "Zgodi se mi po Tvoji besedi!"?
- Ali zvesto spolnjujem Bogu dane (za)obljube in stanovske dolžnosti?
- Kako sprejemam življenjske križe: trpljenje, osamljenost? Ali neprestano sitnarim in godrnjam?
- Mi vera pomaga premagovati vsakdanje stiske, težave in razočaranja ali pa sem prav zaradi njih izgubil zaupanje v Boga?
- Znam prinašati krščansko veselje in optimizem ali pa sem nad življenjem razočaran?
- Sem poskušal kdaj narediti samomor?
- Sem kdaj iskal rešitve pri bioenergetikih, vedeževalcih, čarovnikih?
- Sem se sam ukvarjal z okultnimi stvarmi: magijo, čaranjem, napovedovanjem prihodnosti (iz kave, dlani, kart ipd.), klicanjem duhov, astrologijo, horoskopom, bioenergijo.
- Sem nepremišljeno uporabljal nihalo?
- Nosim ali imam v hiši kakršnekoli amulete (predmete, podobe, tekočine, praške za srečo)?
- Sem kdaj sodeloval v prireditvah, ki poveličujejo zlo (Satana) ali poslušal takšno glasbo?
- Sem kdaj sramotil Boga ali svete osebe (svetnike), svete kraje (cerkve), svete stvari (hostijo), oltar)?
- Sem kdaj prisostvoval ali dejavno sodeloval pri nekrščanskih obredih (npr. v sektah)?

2. Ne skruni Božjega imena
- Sem po nepotrebnem izgovarjal ali celo preklinjal Boga, Božjo Mater, svetnike?
- Kličem v jezi imena hudega duha (Vrag, Satan)?
- Ali to opravičujem z izjavo: "To je moja navada."?
- Se postim zapovedane postne dni?

3. Posvečuj Gospodov dan
- Ali ob nedeljah in zapovedanih praznikih najdem čas za sveto mašo?
- Ali pridem pravi čas v cerkev, ali pa se ne morem odvaditi zamujanja?
- Sodelujem pri sveti maši, ali pa sem zgolj naveličani gledalec, ki si zapomni samo to, kje se je kdo kaj zmotil?
- Kako prejemam sveto obhajilo - ali sem spovedan vseh velikih grehov?
- Sem šel k spovedi in obhajilu vsaj za veliko noč in božič?
- Ali se maša in sporočilo Božje besede nadaljujeta tudi v mojem vsakdanjem življenju?
- Si ob nedeljah in praznikih vzamem čas za molitev, družinski pogovor, razvedrilo, ali pa tudi takrat delam?

4. Spoštuj očeta in mater...
- Spoštujem svoje starše, sestre, brate, otroke?
- Jim rad pomagam, ko potrebujejo pomoč?
- Ali svoje starše kdaj izkoriščam?
- Sem bil kdaj do starejših nepotrpežljiv?
- Spoštujem vse Ijudi, tudi drugače misleče, drugih narodnosti...
- Se norčujem iz slabosti drugih?
- Ali moram imeti jaz vedno prav?
- Sem kdaj komu vsiljeval svojo voljo?
- Znam poslušati sogovornika?
- Ali spoštujem svoje predpostavljene?
- Molim tudi za domovino in njene voditelje?
- Sem na volitvah šel volit?
- Ali mi je bilo vseeno za usodo bližnjih?

5. Ne ubijaj
- Sem se z bližnjimi kaj kregal?
- Sem bil do koga nasilen (pretep)?
- Sem kdaj koga preklel ali drugi mene?
- Ali še komu nisem odpustil?
- Ali koga preziram ali celo sovražim?
- Privoščim ali želim komu slabo?
- Sem koga zavedel v greh?
- Ali sem kdaj iz samoljubnega namena opustil obrambo nedolžnega?
- Mi je življenje (tudi še nerojenega otroka) najvišja vrednota?
- Sem sodeloval ali pomagal pri splavu, sem ga odobraval?
- Se zavedam posledic uporabe sredstev za uravnavanje spočetja (ki so v večji meri abortivna)?
- Skrbim dovolj za svoje zdravje in počitek?
- Škodujem sebi in drugim s prekomernim pitjem alkohola, kajenjem ali drugimi drogami?
- Ali pretiravam v hrani?
- Spoštujem prometne predpise?
- Kakšen je moj odnos do narave - jo varujem ali neodgovomo uničujem?

6. Ne nečistuj
- Spoštujem svoje telo kot svetišče Svetega Duha? 
- Poslušam, berem ali gledam stvari, ki imajo nespoštljiv odnos do človekove spolnosti?
- Ali živim v izvenzakonskem razmerju?
- Sem bil sozakoncu zvest v mislih, besedah in odnosih do drugih ljudi?
- Se samozadovoljujem?
- Imam spoštljiv odnos do drugega spola?
- Sem koga s svojim vedenjem pohujšal?
- Se varujem slabe družbe?

7. Ne kradi
- Sem koga okradel, ogoljufal, kaj poneverjal ali bil nepravičen pri prodaji in kupovanju?
- Sem si krivično prisvajal tuje stvari - doma, v službi, drugod?
- Ravnam odgovorno s tujo lastnino?
- Sem vrnil izposojene stvari?
- Opravljam pošteno svoje dolžnosti (v službi, šoli) ali pa sem malomaren?
- Ali pošteno plačujem davke in obveznosti do sodelavcev?
- Sem komu naredil krivico?
- Sem poravnal škodo, ki sem jo morebiti povzročil?
- Kako uporabljam svoj čas - ali lenarim?
- Zapravljam svoj čas s prekomernim gledanjem televizije, igranjem računalnika?
- Ali prav uporabljam talente, ki mi jih je Bog dal?
- Se vključujem v življenje župnije?
- Sem bil v zadnjem času komu v stiški pomoč in v žalosti veselje?

8. Ne pričaj po krivem
- Ali kdaj lažem, tudi če za šalo?
- Sem komu z govorjenjem povzročil škodo?
- Sem kdaj izdal čigavo zaupanje?
- Sem kdaj lažnivo prisegel ali obljube ne spolnil?
- Se pred Ijudmi delam lepši kot sem (hinavščina)?
- Ali rad druge opravljam (razširjam o kom resnično slabost) ali obrekujem (razširjam o kom izmišljeno slabost)?

9. Ne želi svojega bližnjega žene
- Ali imam urejene odnose s partnerjem (cerkvena poroka)?
- Sprejemam svojega zakonskega partnerja z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi?
- Sem bil do sozakonca kdaj sebičen, nepoštljiv, maščevalen?
- Je moja Ijubezen do sozakonca, otrok in sorodnikov, iskrena ali pa koga odklanjam?
- Sem bil pravičen do svojih otrok? Sem do njih prestrog ali jih pa razvajam?
- Si vzamem dovolj časa za družino?

10. Ne želi svojega bližnjega blaga
- Ali krotim slaba nagnjenja, kot so zavist, napuh ...
- Ali težko prenašam, če ima kdo čega več kot jaz?
- Se veselim uspeha drugih, ali pa jim zavidam imetje, družbeni položaj, uspeh?
- Znam biti hvaležen Bogu in Ijudem? Ali to kdaj tudi izrazim: z besedo, dejanjem?
- Se znam čemu prostovoljno odreči?
- Sem po svojih zmožnostih daroval kaj za uboge?
- Sem pozoren do tistih, ki nimajo hrane, dela, stanovanja?

ZAHVALA ZA SPRAVO 
Vem, Gospod, da po tej spovedi ne bo vse čisto drugače v mojem življenju. Zaupam pa, da me ti nikoli ne zavržeš in da mi v občestvu Cerkve spet naklanjaš svoj mir, četudi ne uspem v vsem, kar sem sklenil. Hvala ti, Gospod, da smem tako upati. Hvala ti, ker si ti vzel nase našo krivdo, in hvala ti, ker tvoje usmiljenje v Cerkvi dalje živi. Amen.

OBRED SPOVEDI

Ko sem se pripravil na sveto spoved, stopim v spovednico in počakam, da duhovnik odpre okence.

Duhovnik me pozdravi: Hvaljen Jezus!
Odgovorim: Na vekomaj, amen.
Pokrižam se: V imenu Očeta...
Duhovnik moli: Bog, ki razsvetljuje človeška srca, naj ti pomaga, da boš prav spoznal/a svoje grehe in dosegel/la božje usmiljenje.  Amen. 
Zadnjikrat sem bil/a pri sveti spovedi...
Na kratko se predstavim
: svoj stan (sem poročen/a, samski/a), družino (mati, oče, dijakinja, študent, babica, tast...)
Moji grehi so: ... Iskreno povem vse, kar vem, da ni bilo prav pred Bogom. 
Nato zaključim z: Moj Jezus usmiljenje!
Duhovnik mi bo skušal dati kakšen nasvet in povedal, kaj naj storim za pokoro. 
Potem zmolim kesanje: Moj Bog žal mi je, da sem grešil/a in žalil/a tebe, ki si moj najboljši Oče. Trdno sklenem, da se bom poboljšal/a, pomagaj mi s svojo milostjo. Amen.
Duhovnik mi bo sedaj dal odvezo: ...in jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Odgovorim: Amen.
(DUH.: ZAHVALJUJMO SE GOSPODU KER JE DOBER.
ODGOVOR: VEKOMAJ TRAJA NJEGOVA DOBROTA.)
Duhovnik: Bog ti je odpustil grehe. Pojdi v miru.
Odgovorim: Bogu hvala!

Zapustim spovednico, opravim pokoro, prejemam obhajilo in se z veseljem trudim, da bi bil boljši kot doslej.

Vir: Pripravil Davorin Vreča, kaplan v Murski Soboti