#DELI JEZUSA

delijezusa

 

“Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence.” – Jezus (Mt 28,19)

S temi besedami je Jezus mislil tudi mene, tebe, vse nas kristjane.
A včasih ne vemo, kako naj ga ponesemo v svet, še posebno med tiste, ki jih poznamo.
Projekt #deliJezusa je zasnovan tako, da ti pomaga, da okrepiš svoje spoznanje Jezusa ter ga deliš med vse, ki jih poznaš.

RADI BI NAROČILI MAŠO, VENDAR... ?

RADI BI NAROČILI MAŠO, VENDAR... ?

Spoštovani, v tej zgibanki vam želimo na kratko predstaviti pomen maše, mašnih namenov, mašnega daru in še nekaterih s tem povezanih vprašanj. V upanju, da vam bo zgibanka v pomoč, vas vabimo k branju.

 

 

Sveta maša ­ evharistija je srce in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milosti odrešenja na vso Cerkev. (prim. KKC ­ Katekizem katoliške Cerkve 1407) Evharistija je spomin (memoriale) na Kristusovo veliko noč (pasho): to se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje napravi navzočega. (KKC 1409) Kot daritev se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. (KKC 1414)

 

Mašni namen je namen, po katerem duhovnik daru­je mašo na prošnjo darovalca. Mašni nameni so lahko različni. Čeprav najpogosteje darujemo maše za rajne sorodnike, pa je zelo primerno in priporočljivo, da za mašne namene določimo tudi potrebe živih, potrebe Cerkve, sveta, kot tudi osebne namene. Mašni name­ni so lahko tudi v zahvalo, v čast, ali v obliki prošnje, (na primer v čast ali zahvalo božjim in svetim osebam, Materi Božji, za zdravje, srečen porod, za dobro vre­me, dobro letino, nove duhovne poklice, v zahvalo za 25, 50 let skupnega življenja, itd…).

 

Mašni dar je denarni prispevek, ki ga darovalec daru­je, ko naroči mašni namen. Z darom darovalec izraža podporo poslanstvu Cerkve, hkrati pa skrbi za vzdrže­vanje duhovnikov in njihovega dela (prim. kan. 946). V Sloveniji se duhovniki preživljajo od mašnih darov, in od darov, ki jih prej­mejo ob delitvi zakramentov (poroka, krst, birma), zakramentalov (cerkveni po­greb), ter darov dobrotnikov (npr. ob blagos­lovu doma, ob rojstnem dnevu, enkrat letno v cerkvi, bera, odvisno od krajevne navade), itd.. Višino mašnega daru določijo krajevni škofje na ozemlju države. V Sloveniji je določena višina daru 17 €. Za pogrebno ali poročno  mašo pa je določen dar 19 €. Duhovnik ne sme zahtevati več, kot je dolo­čeno; ima pa pravico prostovoljno sprejeti višji ali tudi nižji mašni dar (prim. kan. 952 §1). Duhovnikom se zelo priporoča, da mašujejo po name­nu vernikov, zlasti revnih, tudi če za namen niso pre­jeli nobenega daru (prim. kan. 945 §2).

 

Mašni namen lahko naročite pri vsakemu duhovniku. Duhovnika, ki je sprejel mašni namen, veže dolžnost, da opravi mašo sam, ali pa jo opravi drugi duhovnik. Običajno naročamo maše v času uradnih ur v župnijski pisarni, v zakristiji pred mašo ali po njej, ob duhovnikovih obiskih doma, kot tudi ob obisku romarskih svetišč. Dobro je, da se dogovorite tudi glede datuma opravila maše, če je to seveda mogoče. Tako boste  k udeležbi maše lahko povabili tudi svoje sorodnike. Marsikje poznajo lep običaj, da se naročen mašni namen opravi tudi izven domače župnije. Te mašne namene duhovniki posredujejo škofu ali duhovnikom, ki nimajo dovolj mašnih namenov, npr. duhovnikom, ki opravljajo kakšno škofijsko službo, so upokojeni, v domovih za ostarele, v misijonih ali samostanih. Tako vaš mašni namen ni le izraz skrbi za domačega duhovnika, ampak tudi za vse duhovnike.

 

Sv. Gregor Veliki pripoveduje, da je v samostanu pri sv. Andreju na hribu Celiju v Rimu umrl menih Just, ki je utajil tri zlate kovance. Po njegovi smrti je papež Gregor določil, naj se zanj opravi trideset dni vsak dan po ena maša. Med opravljanjem tridesete maše, se je rajni prikazal svojemu bratu Kopiozu in mu naznanil, da je rešen vic (sv. Gregor Veliki, Dialogi 1. 4, pogl. 55). Ta dogodek je bil povod, da so v Zahodni Cerkvi začeli obhajati tako imenovane »gregorijanske maše« s posebno prošnjo, da bi bila duša pokojnika rešena vic. Gregorijanske maše se darujejo trideset zaporednih dni, vsak dan po ena maša za točno določenega pokojnika. Ni nujno, da vse maše opravi en sam duhovnik. Prav tako se zaporedje maš ne prekine zaradi nepredvidenega ali nujnega razloga (npr. prometna nesreča duhovnika, ki mašuje, pogrebna maša, ki se je ne da odpovedati).

Sama nepretrganost v zaporednem maševanju tridesetih maš ne deluje magično. Pomembna je molitev, osebna odpoved, žrtev, post ali dobra dela, zlasti pa namen, da bi rajni po Kristusovi daritvi in našem zavzetem sodelovanju dosegel večno življenje. Če le moremo se udeležimo tudi mašne daritve. Dar za gregorijanske maše je 570 €, saj vključuje 30 dnevno zaporedno maševanje.

 

To je maša, ki jo duhovnik opravi v okviru pogrebnega obreda pokojnika, ali pa vsaj v osmini pogreba. V Sloveniji obstaja navada, da za pokojnika poleg pogrebne maše, darujemo tudi mašo v osmini (to je v obdobju osmih dneh od smrti ali pogreba), 30 dan (ali mesec dni po pogrebu) in obletno (na prvo ali katero koli drugo obletnico pogreba pokojnega). Lepa in spodbude vredna je odločitev sorodnikov in prijateljev pokojnika, da namesto cvetja ali sveč ob pogrebu naročijo mašo za pokojnika, ali darujejo svoj dar v dober namen (za župnijo, misijone, Karitas…) ter se tudi sami vključijo v molitev za rajnega.

 

Med tednom lahko duhovnik praviloma daruje le eno mašo na dan. Če pastoralne potrebe narekujejo (upravičeni razlog je npr. poročna ali pogrebna maša) in z dovoljenjem škofa, pa lahko med tednom redno daruje tudi drugo mašo. Duhovnikom, ki upravljajo več župnij, je ob nedeljah in zapovedanih praznikih dovoljeno, da opravijo tudi dve ali tri maše. Dar za drugo (lat. binacijo) ali tretjo mašo (lat. trinacijo) mora duhovnik oddati na škofijo za namene, ki jih določi škof.

 

Duhovnik sme v mašno daritev vključiti le en mašni namen, za katerega je prejel mašni dar. Darovalec pa lahko v isti namen vključi več pokojnih (razen pri gregorijanskih mašah) ali več prošenj. V tem primeru lahko duhovnik pri maši (v uvodu ali v prošnjah vernikov) omeni imena pokojnih ali vsebino darovalčevega namena. Lahko pa duhovnik pri maši omeni tudi mašni namen, ki se je daroval v župniji in je bil oddan naprej drugemu duhovniku v maševanje. Ni pa dovoljeno duhovniku združevati mašnih namenov raz ličnih darovalcev (prim. kan. 948).

 

Duhovniki lahko somašujejo, kar se celo priporoča. V tem primeru lahko vsak duhovnik daruje mašo po namenu darovalca, katerega naročilo je prejel. Du­hovnik, ki isti dan drugo mašo somašuje, ne sme zanjo sprejeti daru iz nobenega naslova (kan. 951 §2)

 

Obred maše ne določa, da bi se darovani namen med mašo posebej omenjal, razen v primeru pogrebne maše. Navada je, da se mašni nameni objavijo v ozna­nilih (na oglasnih deskah v cerkvi, v tiskanih oznanilih, itd). Mašni namen se lahko omeni tudi v uvodu v mašo ali pri prošnjah za vse potrebe, pri čemer se upošte­va krajevno navado. Vsekakor maša, ki se daruje, ni »kupljena« z mašnim darom, ali v »izključni lasti na­ročnika«. Pri vsaki maši lahko vsak vernik v Kristusovo daritev vključi svoje in skupne namene.

 

Odvisno od posamezne župnije. Pred leti je bilo maš­nih namenov v Sloveniji dovolj. Vedno bolj pogosto pa se dogaja, da nekateri duhovniki mašujejo po več dni v mesecu brez mašnih darov. Posledično to pomeni, da živijo z zelo skromnimi dohodki.

 

 

Ob koncu zgibanke vas vabimo, da bi v ljubezni do maše ter z vero v njene nadnaravne duhovne milosti in v skrbi za svoje duhovnike, zavestno darovali za različne mašne namene. Zavestno darovanje je v tem, da se kot kristjani (osebno ali v okviru družine) vsako leto znova odločite, koliko in za katere mašne namene boste darovali. Primerno bi bilo, da bi vsaka krščanska družina v koledarskem letu darovala vsaj za tri mašne namene. Enega za pokojne sorodnike po očetovi in materini strani, ter en mašni namen za potrebe družine.

 

Zgibanko je izdala Škofija Koper, 2014.
Oblikovanje Benjamin Pezdir, Ognjišče d.o.o., tisk Eurograf.

Molitev za novo evangelizacijo

 

Hvala ti, Oče,
da te poznamo in se lahko zbiramo v Jezusovem imenu.
Poživi nam vero, da bo postala globoko prepričanje in resnična moč, ki izhaja iz osebnega srečanja z Jezusom Kristusom.

Daj nam, Oče,
da bomo kristjani živeli v poslušnosti Svetemu Duhu, v zvesti hoji za Kristusom ter v navdušenem in vztrajnem poslušanju in premišljevanju Božje besede in uživanju kruha življenja.

Dobri Oče,
podpiraj z močjo Duha prizadevanje Cerkve za novo evangelizacijo
in vodi naše korake k našim sodobnikom, da bomo s svojim življenjem oznanjali Kristusa.

Jezusovi učenci naj se odlikujemo po ljubezni do ubogih in stiskanih,
naj bomo solidarni s potrebnimi in velikodušni v delih usmiljenja,
naj ne molčimo pred zlom in se zaradi udobnosti ne prilagajamo prevladujoči miselnosti,
ki je večkrat v nasprotju z resnico, pravico in resnično skrbjo za dobro vseh ljudi.

Marija, zvezda nove evangelizacije, žena vere, upanja in ljubezni,
izprosi nam, da bom očistili notranji pogled, da bomo v luči vere opazili čudovita Božja dela, da bomo pozorni na znamenja časov postali živo znamenje prisotnosti Vstalega v svetu, da bomo z novim navdušenjem služili resnici, pravici in miru.

Evangelij veselja

Spoštovani,

Pretekli teden smo obhajali prvo obletnico izvolitve papeža Frančiška. S svojim zavzemanjem za uboge, družbeno pravičnost in družino je osvojil svet. Svoj »program dela« je strnil v nagovoru z naslovom »Evangelij veselja«, ki si ga lahko preberete v priloženi datoteki. V tiskani obliki ga lahko naročite na povezavi založbe Družina. Želimo vam doživeto branje.

Zavod KUL.si

Tukaj se nahaja Evangelij veselja v pdf obliki.

EV

Bog hrepeni po sožitju s teboj!

18.9.2011

25. nedelja med letom

Bog nama zagotavlja: »Jaz sem odrešenje ljudstva. V kakršni koli preizkušnji me bodo klicali, jih bom uslišal. Jaz bom njihov Bog za vedno.« Več kakor očitno je, da niti midva niti vsi drugi te Božje izjave ne jemljemo preveč resno. Navadno se zaradi dogodkov zunanje in notranje zgodovine z Bogom prepirava. Pritožujeva se in ugovarjava. Če bi Bog res bil, se nama zlo ne bi moglo dogajati. O tej naši težavi govori prilika, ki jo bereva v današnjem evangeliju. V najinih očeh se gospodar iz prilike obnaša zelo krivično. Vsem delavcem namreč plača enako. Ne glede na to, koliko časa je kdo delal dobro, vsi prejmemo enako plačilo. Tudi tisti, ki se je zadnji hip spreobrnil in odrekel zlu, pokvarjenosti, kraji in zlorabam, ki jih je v življenju, morda načrtno, delal. To se nama ne zdi pravično.

Spet se srečujeva s temeljnim vprašanjem bivanja: Zakaj so najine misli vedno tako drugačne in daleč od Božjih? Kaj pričakujeva od Boga in življenja, da so najine misli tako drugačne od Božjih?

Tudi midva sva prepričana, da Bog ne upošteva najinih zaslug. Tudi mi­dva sva prepričana, da si od Boga zasluživa posebno obravnavo. Žal je ne dobiva. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in najinimi mislimi?

Pravi odgovor nama da tudi prerok Izaija: »Iščite Gospoda /…/ Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu.« Ali midva res iščeva Gospoda ali zgolj njegove darove? Ne vrneva se k njemu, ampak kljub temu zahtevava, da dela to, kar hočeva midva.

Njegova želja, da bi bil z nama, naju verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavava, se med seboj primerjava in tekmujeva. Treseva se, da ne bi imela manj od drugih. To kaže, kako šibek je najin odnos z Bogom in kako neobčutljiva sva za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če sva nevoščljiva in nama ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za naju in slehernega človeka.

K sreči Bog ne odneha in naju sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Iz kakšnih razlogov midva omejujeva Božje usmiljenje in dobroto, če ne zato, ker je v resnici sama še nisva nikdar doživela? Nisva mu dovolila, da se naju dotakne. Morda sva kakor starejši sin iz prilike o izgubljenem sinu, ki se pritožuje: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« (Lk 15,29).

Če se ne moreva razveseliti, da ima brat ali sestra toliko kakor jaz ali več, potem imava isto težavo. Če se ne razveseliva z Bogom Očetom, ki želi razveseliti vse ljudi, ki jih je ustvaril, čeprav si to zaslužijo le nekateri, sva kakor starejši brat. Midva zagotovo nisva kakor sveti Pavel. On se bolj veseli tega, da se Bog podarja vsem, kakor tega, da se podarja samo njemu. Ker se ne vrti okrog sebe, lahko mirno reče, da je njegovo veselje v tem, da bova midva napredovala in se veselila v svoji veri ter se še bolj ponašala v Jezusu Kristusu (Flp 1,25–26).

On se veseli najinega napredovanja in veselja v zaupljivem odnosu z Bogom Očetom v moči Jezusa Kristusa, v katerem odkrivava njegovo skrb zase in za vse. Če to sprejmeva, ne bova več potrebovala nevoščljivosti in ljubosumnosti. Najino srce ne bo več mislilo samo nase, ampak na Boga in njegovo veselje nad vsakim človekom. Vrniva se k njemu in mu dopustiva, da naju prežme njegovo hrepenenje in njegova misel za naju in za vsakega človeka, ki ga srečava.
p. Vili Lovše