Filip Terčelj (1892–1946)

Za Filipa Terčelja, duhovnika, pisatelja, pesnika in organizatorja iz Grivč pri Šturjah se je začel proces za proglašenje k blaženim. Da se bomo z večjim zaupanjem obračali nanj za posredovanje pri Bogu v raznih naših zadevah in stiskah, ga bomo spoznavali v nekaj nadaljevanjih.

Narodnega organizatorja Filipa Terčelja, rojenega v vasi Grivče nad Šturjami (dandanes na tablah napisa Šturje ne najdemo več, ampak le še Ajdovščina in Grivče) so spravili po nedolžnem v zapor najprej fašisti, takoj po koncu vojne pa še komunisti. A kot da to ni bilo dovolj. Le nekaj mesecev po osvoboditvi, v začetku januarja 1946, sta ga na cesti aretirala lokalna partijca in ga odvedla v smrt.

Filip Grivški, kot nosi njegov podpis v tri jezike prevedena knjiga Vozniki, se je rodil 2. februarja 1892 v Grivčah, vasici, stisnjeni pod Staro babo. Grivče so danes praktično že predmestje Šturij, ki so danes le še del Ajdovščine. Mesto Ajdovščina je namreč nastalo iz dveh delov, enega na kranjski in drugega goriški strani reke Hubelj. Na nekdanji naselji spominjata samo še imeni župnij, saj so Šturje podobno kot Filip Terčelj (1892-1946) za dolga leta izgubile pravico do imena. Danes je sicer Terčelj (predvsem zaradi prerekanja o postavitvi spomenika med meščani in županom) postal znan tudi vsej slovenski javnosti, medtem ko Šturje še vedno nimajo niti krajevne table.

Po osnovni šoli v Šturjah, maturi na šentviški klasični gimnaziji v Ljubljani in študiju bogoslovja istotam, je postal duhovnik. Študij je nadaljeval na socialno-pedagoški fakulteti v nemškem Kölnu in se nato vrnil na Primorsko, ki je pod italijansko okupacijo že doživljala hude raznarodovalne pritiske. Vse sile je vpregel v delo za narod in vero: ustanovil je mnoga izobraževalna društva, prirejal tečaje, začel izdajati revijo Naš čolnič, spodbujal kulturno dejavnost, pisal o vzgoji, pisal prozo in poezijo. Takrat je napisal pesem, ki jo verjetno vsi Primorci poznajo, saj je železni repertoar maš za vseh svetih dan 1. novembra: O, srečni dom nad zvezdami. Fašistom vse to seveda ni šlo v račun. Začeli so se pritiski.

Po akciji pogumnih Bricev, ki so na prvo obletnico ustrelitve bazoviških žrtev (1931) izobesili slovenske trobojnice, je bil - tako kot tudi Lojze Bratuž, ki je takrat zaradi pitja strojnega olja v mukah umrl - aretiran tudi Terčelj. Uradni razlog naj bi bila slovenska pridiga, ki jo je zaradi premajhne cerkve imel na prostem, v resnici pa je vzrok njegovo organiziranje mladine v okviru Tajne krščansko-socialne organizacije (TKSO), katoliške in duhovniške partnerice organizacije Tigr. Kot piše v policijski kartoteki, je “antifascista Filippo Tercelj” v Jugoslavijo pošiljal tudi podatke o italijanski vojski. Zgodovinar Egon Pelikan je tudi odkril, da je Terčelja izdal nekdanji član skupine.

Zaradi mučenja v goriških in nato koprskih zaporih bi skoraj zblaznel. A, kot pravi doktor zgodovinskih znanosti Pelikan, ga tudi po več mesecih zasliševanj niso zlomili. Slednjič je bil obsojen na pet let izgnanstva (konfinacije) v južnoitalijansko gorsko mestece Campobasso. Izgnanstvo še zdaleč ni bilo preprosto niti podobno “prisilnim počitnicam”, (kot je v obrambo diktatorju Benitu Mussoliniju konfinacije imenoval italijanski premier Silvio Berlusconi).                          

(Se nadaljuje)